Ime mi je Maša

Na eni strani razmišljam o lastnem smislu življenja, kjer ustvarjanje ponuja možnost uresničevanju bistva, po drugi strani pa vpetosti ženske umetnice v družbeno sfero. Sprejetost umetnikove vloge je z roko v roki z obstoječo družbeno klimo in predvsem z njenim dojemanjem umetnosti kot nujno potrebnega sredstva za identifikacijo nekega naroda. Gre za bitko notranjih sil.
Trdo delo med študijem in dokončanje tega naj bi pomenilo prelomnico, ki bi avtorja izstrelilo v življenje, novim izkušnjam naproti ter mu dalo možnost soustvarjanja družbe, v kateri živi. Namesto tega sem se srečala s stanjem »brezzračnosti«. »Počutim se, kot da bi me nekdo tiščal pod vodo, sama pa hlastam za zrakom.« Doživetja in občutenja po končanem študiju so me spodbudila k razmišljanju o vlogi ženske, umetnice v družbi. Je mar preveč upati, da bi nekoč postala »Nekdo«? Sprašujem se, kakšen je občutek »biti nekdo z imenom« v ogromnem družbenem makrokozmosu.