Mikrokozmos

Problematika preživetja je bila tudi izhodišče za nastanek njenega zadnjega projekta z naslovom Mikrokozmos (2015). V času iskanja prve zaposlitve se je namreč oprla na družinsko dejavnost in začela pridelovati zelenjavo. Vendar je kmalu ugotovila, da ljudje – kljub večjemu povpraševanju po ekološko pridelani hrani – raje kupujejo uvoženo zelenjavo, ki jih premami z nizko ceno in popolnim videzom brez lepotnih napak, medtem ko so kvaliteta hrane, njen okus in hranilna vrednost drugotnega pomena.

Za projekt Mikrokozmos, ki vključuje serijo fotografskih posnetkov in projekcijo, lahko že na prvi pogled rečemo, da predstavlja premik v avtoričinem ustvarjalnem delu: tako v smislu združevanja različnih medijev kot tudi v izboru fotografskega žanra, saj ne temelji na prikazovanju izsekov iz vsakdanjega življenja (kot njeni pretekli cikli), temveč gre za fotografska tihožitja “s pritajenim življenjem”. Fotografije pravzaprav prikazujejo proces propadanja hrane, pri čemer je primerjala zelenjavo tujega porekla in vrtnine, ki jih je sama pridelala v domačem rastlinjaku. Opazila je namreč, da ostane zelenjava, ki jo je kupila v enem od številnih supermarketov, sveža precej dlje časa kot domača, čeprav je bila uvožena z drugega konca sveta.

Avtorica fotografira gnijočo zelenjavo pri naravni svetlobi na beli, povsem nevtralni podlagi, da vizualno kar najbolj izpostavi spremembe strukture, barve in oblike. Istočasno pa prikaže gnitje kot naravni proces, ki je sestavni del življenja vseh živih organizmov, a ostaja večinoma neopažen, namenoma prezrt, izrinjen na rob naših razmišljanj. Podobe gnitja namreč v človeku vedno vzbudijo občutke neugodja, tesnobe in odpora, saj so neizogibno povezane z minljivostjo našega življenja. Odnos med življenjem in smrtjo pa ni edina tema, ki se nam porodi ob neuglednih podobah. Umetnica nam s projektom zastavlja tudi povsem aktualna vprašanja o globalnem gospodarjenju, samooskrbi in človekovem izkoriščanju Zemlje. Sama meni, da se je človek popolnoma odtujil od narave, o čemer priča ne le dejstvo, da nakupovalni centri zavzemajo ogromne površine obdelovalne zemlje v predmestjih, ampak tudi spoznanje, da veliko ljudi sploh ne ve, kako se hrana prideluje.

Serijo fotografij dopolnjuje projekcija, sestavljena iz posnetkov mikrostrukture gnijoče zelenjave. Avtorica je v vseh primerih pretehtano izbrala kompozicije, podobe pa izostrila le na posameznih delih, ki ponekod poudarjajo barvne kontraste, drugod razgibano strukturo “živih” površin ali pretanjene svetlobne učinke. S takšnim pristopom je estetizirala nelepe podobe, ki jih na prvi pogled nikakor ne dojamemo kot propadajoče plodove, temveč dajejo zgolj vtis nedefinirane organske snovi.

Pomembno vlogo v kontekstu vsebinske prezentacije projekta ima tudi projekcija, ki v prostoru ustvarja slikovite in dramatične učinke, saj se podobe menjajo s precejšnjo hitrostjo, kar hkrati namiguje na hiter življenjski tempo sodobnega časa. A ne le to: posnetki teksture zelenjave so projicirani na velike kamne, kamor se lahko usedemo in aktivno sodelujemo v umetniški instalaciji. Umetnica nas namreč želi spodbuditi h kritični refleksiji o prekomernemu uničevanju okolja, saj je človekova usoda, kot sama pravi, neizpodbitno odvisna od njegovega odnosa do narave.

Nataša Kovšca