Mikrokozmos

Mikrokozmos

Problematika preživetja je bila tudi izhodišče za nastanek njenega zadnjega projekta z naslovom Mikrokozmos (2015). V času iskanja prve zaposlitve se je namreč oprla na družinsko dejavnost in začela pridelovati zelenjavo. Vendar je kmalu ugotovila, da ljudje – kljub večjemu povpraševanju po ekološko pridelani hrani – raje kupujejo uvoženo zelenjavo, ki jih premami z nizko ceno in popolnim videzom brez lepotnih napak, medtem ko so kvaliteta hrane, njen okus in hranilna vrednost drugotnega pomena.

Za projekt Mikrokozmos, ki vključuje serijo fotografskih posnetkov in projekcijo, lahko že na prvi pogled rečemo, da predstavlja premik v avtoričinem ustvarjalnem delu: tako v smislu združevanja različnih medijev kot tudi v izboru fotografskega žanra, saj ne temelji na prikazovanju izsekov iz vsakdanjega življenja (kot njeni pretekli cikli), temveč gre za fotografska tihožitja “s pritajenim življenjem”. Fotografije pravzaprav prikazujejo proces propadanja hrane, pri čemer je primerjala zelenjavo tujega porekla in vrtnine, ki jih je sama pridelala v domačem rastlinjaku. Opazila je namreč, da ostane zelenjava, ki jo je kupila v enem od številnih supermarketov, sveža precej dlje časa kot domača, čeprav je bila uvožena z drugega konca sveta.

Avtorica fotografira gnijočo zelenjavo pri naravni svetlobi na beli, povsem nevtralni podlagi, da vizualno kar najbolj izpostavi spremembe strukture, barve in oblike. Istočasno pa prikaže gnitje kot naravni proces, ki je sestavni del življenja vseh živih organizmov, a ostaja večinoma neopažen, namenoma prezrt, izrinjen na rob naših razmišljanj. Podobe gnitja namreč v človeku vedno vzbudijo občutke neugodja, tesnobe in odpora, saj so neizogibno povezane z minljivostjo našega življenja. Odnos med življenjem in smrtjo pa ni edina tema, ki se nam porodi ob neuglednih podobah. Umetnica nam s projektom zastavlja tudi povsem aktualna vprašanja o globalnem gospodarjenju, samooskrbi in človekovem izkoriščanju Zemlje. Sama meni, da se je človek popolnoma odtujil od narave, o čemer priča ne le dejstvo, da nakupovalni centri zavzemajo ogromne površine obdelovalne zemlje v predmestjih, ampak tudi spoznanje, da veliko ljudi sploh ne ve, kako se hrana prideluje.

Serijo fotografij dopolnjuje projekcija, sestavljena iz posnetkov mikrostrukture gnijoče zelenjave. Avtorica je v vseh primerih pretehtano izbrala kompozicije, podobe pa izostrila le na posameznih delih, ki ponekod poudarjajo barvne kontraste, drugod razgibano strukturo “živih” površin ali pretanjene svetlobne učinke. S takšnim pristopom je estetizirala nelepe podobe, ki jih na prvi pogled nikakor ne dojamemo kot propadajoče plodove, temveč dajejo zgolj vtis nedefinirane organske snovi.

Pomembno vlogo v kontekstu vsebinske prezentacije projekta ima tudi projekcija, ki v prostoru ustvarja slikovite in dramatične učinke, saj se podobe menjajo s precejšnjo hitrostjo, kar hkrati namiguje na hiter življenjski tempo sodobnega časa. A ne le to: posnetki teksture zelenjave so projicirani na velike kamne, kamor se lahko usedemo in aktivno sodelujemo v umetniški instalaciji. Umetnica nas namreč želi spodbuditi h kritični refleksiji o prekomernemu uničevanju okolja, saj je človekova usoda, kot sama pravi, neizpodbitno odvisna od njegovega odnosa do narave.

Nataša Kovšca

Ime mi je Maša

Ime mi je Maša

Na eni strani razmišljam o lastnem smislu življenja, kjer ustvarjanje ponuja možnost uresničevanju bistva, po drugi strani pa vpetosti ženske umetnice v družbeno sfero. Sprejetost umetnikove vloge je z roko v roki z obstoječo družbeno klimo in predvsem z njenim dojemanjem umetnosti kot nujno potrebnega sredstva za identifikacijo nekega naroda. Gre za bitko notranjih sil.
Trdo delo med študijem in dokončanje tega naj bi pomenilo prelomnico, ki bi avtorja izstrelilo v življenje, novim izkušnjam naproti ter mu dalo možnost soustvarjanja družbe, v kateri živi. Namesto tega sem se srečala s stanjem »brezzračnosti«. »Počutim se, kot da bi me nekdo tiščal pod vodo, sama pa hlastam za zrakom.« Doživetja in občutenja po končanem študiju so me spodbudila k razmišljanju o vlogi ženske, umetnice v družbi. Je mar preveč upati, da bi nekoč postala »Nekdo«? Sprašujem se, kakšen je občutek »biti nekdo z imenom« v ogromnem družbenem makrokozmosu.

Jaz pred jazom

Jaz pred jazom

Fotografska serija se tematsko navezuje na obdobje, ko še nisem obstajala, vendar sem bila prisotna – kot plod v materinem telesu. Tako naslov kot neizostrene podobe, po katerih sem posegla, prikazujejo čustva in občutja v času pred rojstvom, ki se jih seveda ne spominjam, ampak jih poznam iz pripovedovanja drugih. Skozi celotno serijo gre za poigravanje s konkretnimi, realnimi dogodki in simbolno ravnjo.

Med svetovoma

Med svetovoma

Eva se je rodila v Kranju. Kmalu po rojstvu je bil potrjen sum, da se je rodila z Downovim sindromom. Vztrajna starša sta se trudila, da bi Evino življenje potekalo čim bolj normalno, zato sta jo spodbujala k čim večji samostojnosti. Že zelo zgodaj sta opazila njeno nadarjenost za ples, zato sta jo vpisala v plesno šolo. Učila se je baleta, jazz baleta, modernega plesa, sodobnega plesa in nadaljevala s show danceom. Številni plesni nastopi, ki jih je Eva izvedla v svoji dosedanji plesni karieri, v celotnem slovenskem prostoru, ob najrazličnejših priložnostih, tudi tistih na najvišji državni ravni, pričajo o izjemni plesalki.

Metamorfoza

Cirkuška dejavnost, ki ima zelo dolgo zgodovino – z začetkom v antičnem Rimu, je v teku časa dobivala nove podobe. Fotografska serija predstavlja italijansko šolo sodobnega cirkusa, kjer sem preživela krajše obdobje. Spoznala sem ljudi različnih narodnosti, ki jih združeje ljubeznen do akrobacije. Čeprav se zdi cirkus kot čarovnija, je potrebno trdo delo, da sanje postanejo resničnost. Serija prikazuje študente cirkuške šole med različnimi vajami – akrobacije, ravnotežja, plesa, gledališča itd. V tem procesu telo izgubi svojo telesnost in si prisvaja druge podobe.

Življenje ob meji

 

To je zgodba o meji. A ne o visoki, kamniti meji, niti železni meji, temveč o tanki meji, ki loči »boljše od slabših«, »velike od malih«. To je meja v glavi. Meja, ki smo si jo postavili ljudje. Serija fotografij predstavlja življenje treh skupnosti v severovzhodnem delu Slovenije, ki živijo na »drugi strani meje«.

Romi, starejši in onemogli ter ljudje s posebnimi potrebami so nekakšni tujki v naši družbi. Ne zanima nas, kdo so, kaj delajo, kaj razmišljajo ali kaj čutijo. Ker ne ustrezajo »normam«, smo jih omejili in osamili. Nimajo pravice spregovoriti. Ko hočejo spregovoriti, jih uspešno zatremo in jih naredimo nemočne.

V moji zgodbi so vsi ljudje enaki, tu ni zasmehovanja zaradi majhnosti, nepomembnosti, tu ni razlik zaradi barve, vere, starosti … Tu so ljudje enaki, predvsem pa vredni spoštovanja.