Ko samoumevnost postane inspiracija
Od vedno sem imela drugačen pogled na stvari, ki so bile drugim samoumevne: vzeti si čas in ozavestiti dogajanje v življenju, ki me obdaja, mi predstavlja neizmeren vir inspiracije, zato ga poskušam čim bolj transparentno ujeti na film.
Fotografija ali potovanje v neznano
Obožujem potovanja, ki mi poleg vsakdanjega dogajanja predstavljajo neizmeren vir inspiracije in fotografija je svojevrstno potovanje v neznano, saj še vedno najraje posežem po klasičnem analognem fotoaparatu. Film ima svojevrsten čar, ki smo ga v dobi digitalizacije, kjer šteje kvantiteta in ne kvaliteta, pozabili. Rada si vzamem čas in preden pritisnem na sprožilec, ozavestim celotno dogajanje, okolje in prostor, ki se bo odsevalo na fotografiji. Ko fotografiraš na film, šteje čas, ki si ga vzameš za posnetek, šteje kakovost posameznega posnetka, v sodobnem tempu življenja pa smo za glavno vrednoto vzeli kvantiteto, nepregledno število fotografij, ki naj nastane v čim krajšem možnem času.
Zato mi fotografiranje predstavlja svojevrstno potovanje v neznano: nikoli točno ne vem, kaj me bo pričakalo na koncu, bo to dobro ali slabo? Do zadnjega, ko razvijem film, ne vem, kakšno fotografijo sem posnela in ta proces je po svoje vznemirljiv in edinstven, zbuja občutke, ki smo jih pozabili, morda celo potlačili.
A brez dobre družbe ni dobrega potovanja …
… zato sem na začetku svoje fotografske poti pred objektive postavila ljudi. Pa ne kakršne koli ljudi, temveč posebne, drugačne, take, ki jih je pravzaprav družba označila za drugačne, a so preko fotografije uspeli povedati svojo plat zgodbe.
Tudi v svojih kasnejših projektih vključujem zgodbe o ljudeh, vendar sem začela delati tudi na bolj osebnih projektih, predvsem takih, ki se navezujejo na mojo lastno identiteto, npr. obdobje pred mojim rojstvom in po njem, povezava Argentinke z mojo deželo, projekt z zelenjavo – vračanje k delu mojih staršev, vez z naravo …
